… sedmih razredov letos je za nami. Pot nas je vodila v osrčje Idrijskega hribovja, Idrijsko kotlino. Na začetku kotline je v kotanji skrito Divje jezero, divje le, ko je podtalnica visoka, saj tedaj bruha iz njega in brbota. Sicer je tiho in mirno in nikakor ne bi pomislili, da stojimo pred rekorderjem v Slovenji, najglobljim jezerom, ki sega do 160 m globine. To pa le zato, ker je sifonsko in jašek sega tako globoko. Raziskovanje globin s strani podvodnih jamarjev je bilo le delno uspešno, globine so nevarne in so zahtevale tudi več življenj. So pa jamarji našli med drugim globoko v notranjosti tudi proteusa.
Grad Gewerkenegg. Tam smo si ogledali razstavne prostore o rudarstvu v gradu Gewerkenegg. Spoznali smo zgodovino odkritja najstarejšega rudnika v Sloveniji, starega več kot pol tisočletja. Za namen kopanja in nabiranja živosrebrne rude, ki je v trdni in tekoči obliki, so se gradile velike rudarske hiše, v katerih je živelo tudi do 7 družin. Za potrebe rudnika se je potrebovalo ogromno lesa, ker so okolico izsekali, so les splavljali po drčah potokov, skozi zapornice, imenovane klavže. Les so zaustavile velike grablje, ki so bile nekoč v jedru Idrije. V rudniku so delali praktično vsi moški, delo je bilo mračno in težaško. Zelo zgodaj so, bolni zaradi zastrupitve, umirali za silikozo in merkurianizmom. Živo srebro, po kemijsko Hg, je edina tekoča kovina na svetu, zelo hlapljiva, s težo 13,6 kg za liter kovine. Kovino so tovorili v zaprtih posodah, jeklenkah, v času obratovanja rudnika je moralo biti zelo prometno, saj je bil rudnik drugi največji v Evropi, živo srebro pa so uporabljali za mnogo reči, od umerjanja tehničnih naprav do tiska, zlasti pa za taljenje zlata in srebra. Rudnik je vedno prizorišče drame, saj nesreče ne počivajo, mnogo je namreč hlapljivih hlapov, vnetljivih snoci, voda pa zaliva nižja nadstropja na skoraj 370 m globine. Ni čudno, da so zato v Idriji zgradili največje vodno kolo za črpanje vode.
Idrija je mesto čipk. Vnesli so jih rudarji s svojimi družinami, ki so prišli s Češke. Še danes je pomembna dejavnost, ki se je učenci učijo v Srednji čipkarski šoli.
Bolnica Franja. Skrita dobro, nikoli odkrita od sovragov, tiho vgnezdena v soteski reke Pasice. V času 2. vojne je sprejela do 900 bolnikov. Pa samo 13 barak, bornih, neizoliranih, samo les in špranje in trde deske. Operacije bile pogosto brez anastezije, preživetje mnogih vprašljivo, pa vendar je ta bolnica, imenovana po zdravnici Franji Bojc Bidovec, danes simbol upora, simbol zmage nad fašizmom in skrite moči naroda. Ne, našim prednikom res ni bilo lahko in na mladi generaciji je, da se s spoštovanjem ozira na preteklost naroda.
Zapisala: Polona Ferbežar
Fotografije: Ella Smajlović, 7. b (plakati nastali v 7. b oddelku)
