KONCEPT DELA ZA UČENCE S SPLOŠNIMI TER SPECIFIČNIMI UČNIMI TEŽAVAMI V OSNOVNI ŠOLI
Po šolski zakonodaji spadajo med učence s posebnimi potrebami tudi učenci z učnimi težavami:
»Otroci s posebnimi potrebami po tem zakonu so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, otroci z govornimi motnjami, gibalno obirani otroci, dolgotrajno bolni otroci ter otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje izobraževalnih programov z dodatno strokovno pomočjo ali pri prilagojene izobraževalne programe ozirom poseben program vzgoje in izobraževanja, ter učenci z učnimi težavami in posebej nadarjeni učenci« (Zakon o osnovni šoli, 1996, 2007, 11. člen).
Ta zakonska opredelitev učencev z učnimi težavami med učence s posebnimi potrebami želi povečati občutljivost in odgovornost šol za težave učencev pri učenju ter za pravočasno pomoč.
SPLOŠNE IN SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE
Učne težave, ki jih pri šolskem delu z učenci opažamo delimo na t. i. splošne ter specifične. Prve so značilne za zelo heterogeno skupino učencev, ki imajo pomembno večje težave kot vrstniki pri osvajanju spretnosti in znanj, pri enem ali več izobraževalnih predmetov. Zaradi svojih težav so pri enem ali več predmetih manj uspešni oziroma celo neuspešni.
Kot specifične učene težave pa razumemo heterogeno skupino primanjkljajev, ki se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju oziroma v težavah na področju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, branja, pisanja, pravopisa, socialne kompetentnosti ali čustvenega dozorevanja. Tovrstne težave močno vplivajo na posameznikovo sposobnost predelovanja, interpretiranja zaznanih informacij ter njihovo povezovanje in ovirajo učenje osnovnih veščin (branja, pisanja, računanja). So notranje narave in kot zapišejo L. Magajna, idr. (2008) primarno niso posledica vidnih, slušnih ali motoričnih okvar, motenj v duševnem razvoju, čustvenih motenj ali neustreznih okoljskih dejavnikov, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi.
Učni neuspeh učenca je lahko posledica splošnih oziroma specifičnih težav pri učenju.
Obe vrsti težav se lahko kažeta hkrati, zato sam uspeh učenca ni zadosten kriterij za prepoznavanje specifičnih učnih težav.
Kako pa jih prepoznamo?
- Magajna idr. (2008) so v Konceptu dela pri učencih z učnimi težavami v osnovni šoli predstavili pet kriterijev za prepoznavanje specifičnih učnih težav:
I.
Neskladje med učenčevimi splošnimi intelektualnimi sposobnostmi in njegovo dejansko uspešnostjo na določenih področjih učenja.
II.
Obsežne in izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu ali računanju.
III.
Učenčeva slaba učna učinkovitost zaradi pomanjkanja kognitivnih oziroma t. i. metakognitivnih strategij (npr. slaba sposobnost organizacije in strukturiranja učnih nalog, zahtev) in motenega tempa učenja (počasneje osvaja znanje).
IV.
Motenost enega ali več psiholoških procesov (pozornost, jezikovno procesiranje, koordinacija, časovna oz. prostorska orientacija, organizacija informacij…).
V.
Izključenost okvar čutil, motenj v duševnem razvoju, čustvenih in vedenjskih motenj, kulture različnosti (lahko se pa pojavijo hkrati).
